Vsak vinar želi, da bi dosegel najboljšo kakovost svojega vina, vendar šablonske uporabe tehnike za dosego najboljše kakovosti ni. Poznamo pa nekaj nijnih korakov do kakovostnega vina, in sicer: 
1. organoleptično spremljanje fermentacije – pokušanje mošta ter zaznavanje sprememb v vonju,
2. pretok in ustrezna zaščita, da odstranimo med fermentacijo nastale nezaželene vonje ter 
3. pretok, da preprečimo razvoj napak in bolezni ob prisotni droži. 

Alkoholne fermentacije je konec, ko ogljikov dioksid preneha izhajati in se vino začne čistiti z vrha. Po končanem vrenju se mora posvetiti nekaterim ukrepom za večjo kakovost žlahtne pijače, enološkim postopkom, dolivanju posode ter zračnemu pretoku in žveplanju. Dolivanje se lotimo takoj po končanem alkoholnem vrenju in to z zdravim in novim vinom podobne kakovosti. Potem sledi žveplanje. Z dodajanjem vina in žvepla preprečimo oksidacijo in druge napake ter s tem pripomoremo k spontanemu poteku biološkega razkisa.
Vinu je potrebno izmeriti pH vrednosti, žveplano ne sme biti prezgodaj in temperatura vina naj bo med 18 in 20°C. Če zaznamo drugačen vonj je potrebno vino takoj pretočiti.
Po končani fermentaciji si želimo, da bi se razvila sortna cvetica oz. vonj, ki je značilen za posamezno sorto vina. Če v vinu ni prisotnega tujega vonja, močno zračenje ni potrebno.