Mag. Dejan Židan, predsednik Skupine Panvita, je na okrogli mizi o varni prehrani po čestitkah kmetijskega ministra Iztoka Jarca, da dosegajo višje standarde od tistih, ki jih zahteva država, povedal: »Zavedamo se, da je hrana naša skrb in ne skrb države ali drugih inštitucij. Skrb za hrano se pri nas začne že na polju. Kontrola pa mora biti tudi zunanja, saj ta daje verodostojnost našemu prizadevanju. Na polju smo uvedli sistem HACCAP, ki ni običajen v poljedelstvu, znotraj verige imamo že nekaj let tudi mednarodni sistem food standard, ki smo ga pred kratkim znova potrdil z maksimalnim številom točk. Informacije EFSA, pred petimi leti ustanovljene evropske agencije za varno hrano, so za nas vodilo, ki ga stalno spremljamo.«
Dr. Dunja Sever, glavna inšpektorica Zdravstvenega inšpektorata RS je poudarila, da smo med prvimi državami v EU, ki smo v svoje dokumente že prenesli strategijo, ki se na področju zdravja nanaša na varno in zdravo prehrano. Nekoč je bila pot hrane do krožnika neposredno nadzorovana s strani porabnika, saj je bila veriga kratka: od vrta do hiše ali od hleva do hiše. »Zdaj se prehranska veriga razteza tudi do drugih celin, zato je pomembno spodbujati lokalno in kontrolirano pridelavo,« je razmišljala inšpektorica.
V EU se zastavlja ekonomsko in politično vprašanje, ali evropsko kmetijstvo morebiti izgublja v konkurenčni igri, ker ne uporablja večjih količin gensko spremenjene soje in koruze za krmo, ki jo na trg plasirajo ZDA in Južna Amerika. Pri Panviti te dileme ni. Mag. Dejan Židan pravi: »Kratke verige – logistično in časovno – so varne. Da bi kupci verjeli naši izjavi o varni hrani, so naša polja večinoma v Pomurju. V Sloveniji imamo način pridelave, na katerega smo premalo ponosni – integrirano poljedelsko pridelavo, ki za razliko od konkurenčnih tujih načinov prepoveduje celo vrsto fitofarmacevtskih posegov in hkrati imamo nadstandardno stopnjo nadzora. To nekoliko podraži pridelavo, a pomeni varnost.«

Samooskrba Slovenije se niža

Cena hrane se je v zadnjih treh letih dvignila za 83 odstotkov, delež samooskrbe v Sloveniji pa se je na vseh področjih znižal. Proizvodnja žita je v 80. in 90. letih pokrila do 80 odstotkov potreb, danes jih komaj polovico. Nekoč je bila Slovenija celo izvoznica govedi, danes ne pokrije niti svojih potreb. Preskrba s svinjino utegne še pred koncem leta pasti pod polovico in pričakovati je skok cen. Kakšno strategijo ubrati, da ne bomo lačni in v strahu pred globalnimi pritiski? Je Slovenija lahko vrt Evrope in ponuja visokokakovostno hrano ali bomo le nepomemben statist ob veliki svetovni ponudbi in povpraševanju po hrani, se je spraševal Branko Virag, direktor za poljedelstvo Skupine Panvita. Vodja sektorja za sonaravno kmetijstvo na kmetijskem ministrstvu Marta Hrustel Majcen je opozorila na pomembno dejstvo, da vsako leto z urbanizacijo in širjenjem mest izgubimo več kot 500 ha kmetijskih zemljišč, novih pa ni mogoče dobiti tako hitro in tudi ne povečevati proizvodnje na obstoječih za 10, 20 ali 30 odstotkov. V Sloveniji praktično vse, kar pridelamo na poljih in vrtovih, tudi sami porabimo. Je pa kar četrtina vseh površin vključenih v integrirano pridelavo in dva odstotka v ekološko. Prof. dr. Martina Bavec s Fakultete za kmetijstvo v Mariboru vidi priložnost v diverzifikaciji kmetijstva. Slovenija s svojimi 170.000 ha obdelovalnih površin v globalnem merilu pomeni res le vrtičkarstvo. Povprečna velikost slovenskega kmetijskega gospodarstva je 2,5 ha njivskih površin. Le 57 kmetijskih gospodarstev ima več kot 80 ha obdelovalnih površin. 85 odstotkov jih kmetuje na območjih s težjimi obdelovalnimi pogoji. Rešitev je v diverzifikaciji, višji kakovosti in ekološkem kmetijstvu. Dodala je resen razmislek: »Pri nas še kar ne razumemo, da je hrana dobrina. Vsaka država, ki bo v krizi, bo najprej poskrbela za svoje prebivalstvo in ne bo izvažala v malo Slovenijo.« Mnogi še vedno živijo kot v dolini miru in preslišijo opozorila, da so po vsem planetu potrebe po hrani višje od pričakovanih letnih pridelkov.
Albert Smodič, izvršni direktor za prašičerejo v Skupini Panvita, je na posvetu o prihodnosti prašičereje opozoril na pričakovani dvig cen svinjine pred koncem leta: »V Sloveniji se globalnim trendom ne bomo mogli izogniti. Prašičereja kot druga najmočnejša živinorejska panoga predstavlja v tem trenutku v Sloveniji 8 odstotkov proizvodnje, včasih je bilo to 10 odstotkov. Ocenjujemo, da bo samooskrba s prašičjim mesom v decembru le okrog 40 odstotkov, kar pomeni, da smo močno odvisni od uvoza. Sprijazniti se bomo morali, da bo hrana strateška dobrina in da bo dražja.« Uradno je poraba svinjskega mesa 46 kilogramov na prebivalca, skoraj pol manj kot v drugih državah. V Sloveniji imamo ta čas le dva prašičerejsko dobro organizirana sistema z evropsko selekcijo, Panvito in Farme Ihan. Krize v preteklosti so izpraznile hleve pri manjših zasebnih kmetih, ki so pomagali doseči nekdanjo 85-odstotno preskrbo s svinjino. Ob zmanjševanju števila prašičev tudi v novih pristopnih članicah EU je vredno razmisliti o povečani proizvodnji in enotnejših izdelkih, s katerimi bi lahko konkurirali na trgu, je namignil nemški strokovnjak dr. Hubert Henne. Prašičereja in proizvodnja prepoznavnih in posebnih slovenskih izdelkov iz svinjine bi lahko bila priložnost za velika družinska podjetja.

Manj in kakovostno – drugi le za preživetje

»Slovenski kupec je zelo profiliran,« je povedala izvršna direktorica Trgovinske zbornice Slovenije mag. Mariča Lah. »je racionalen, 49 odstotkov jih obiskuje najbližjo trgovino. In lojalen. Tudi če tam zraste nova trgovska veriga, jih bo 28 odstotkov kupovalo pri starem trgovcu. Hoče pa imeti vse na enem mestu, od mesa do sadja in kruha. Tehta med ceno in kakovostjo, a jih 68 odstotkov postavi ceno na prvo mesto.«
Peter Polanič, predsednik UO Mesne industrije Radgona (MIR) iz skupine Panvita, potrdi lojalnost kupcev blagovnim znamkam, zelo dobro se je prijela njihova znamka AVE. Niso pa uspeli s ponudbo paštet z okusom maka. »Okusi kupcev v različnih državah so specifični. Za danski trg izdelujemo klobase, ki jih 70 do 80 odstotkov Slovencev ne bi poskusilo. Podobna je kranjski klobasi, a ima nekaj specifičnih začimb.« Polanič kritično meni, da ni mogoče reči za kak izdelek, da je slovenski, če so surovine iz tujine in ga doma le zapakirajo.
Predsednik uprave Skupine Žito Iztok Bricl priznava, da Slovenija nima dovolj surovin in jih zato kupujejo zunaj ter iz njih delajo končne izdelke. »Sam sem ekonomski racionalist, zato kupujem slovenske izdelke in dajem delo slovenskim delavcem.« Dodal je, da so bili obtoženi za vpliv na inflacijo. »Bili smo prvi, ki smo dražili izdelke, a s čisto vestjo. Povečanje na vhodu se je poznalo na izhodnih cenah.«
Mariča Lah meni, da je zgodba o cenah prenapihnjena, ker je v indeksu cen življenjskih potrebščin hrana v letu 2000 predstavljala 21 odstotkov, danes pa le še 15,9. V najnovejših raziskavah kar 40 odstotkov ljudi pove, da za zdravje skrbijo z izborom kakovostne hrane. Prejšnja leta so govorili, da telovadijo, delajo na vrtu. Hkrati pa je v Sloveniji zraslo več diskontnih trgovin. Njihov tržni delež je okoli 8-odstoten. »Bazirajo na nižjih standardih opreme, nabora izdelkov, nižjih stroških poslovanja in so zato izdelki za kupca nekoliko cenejši. Nekoliko nižja je tudi kakovost izdelkov. Potrošniki jih bodo obiskovali, ker je to njihova volja ali ekonomska nuja. Vsi si ne morejo privoščiti, da bi kupovali manj, a zato kakovostno. Mati s petimi otroki bo najprej pomislila, kako naj otroke nahrani,« je razložila Mariča Lah.

Objavljeno: Dnevnik - Denar & svet nepremičnin, 10.9.2008
Avtor: Milena Dora