Vir: Dnevnik.si

Ljudje so govorili več sto tisoč let prej, preden so dobili navdih, da bi svoje besede in misli zapisali. Toda ko je mezopotamsko ljudstvo, imenovano Sumerci, pred 5000 leti vrezalo črkovne simbole na glinaste ploščice, je nevede začelo povsem novo obdobje v človeški zgodovini.  

Pismena doba se je skoraj povsod po svetu začela približno takrat, ko so se starodavne civilizacije razvile iz lovsko-nabiralnih skupnosti, verjetno kot način, kako so se prilagodile novemu konceptu lastnine: živali, zemlje ali zalog žita. Do leta 3000 pred našim štetjem v Mezopotamiji in kmalu zatem v Egiptu, do leta 1500 pred našim štetjem pa še na Kitajskem, so ljudje opisovali svoje preprosto življenje in kulturo z besedami ter risbami. Ko pa so Mezopotamci začeli naseljevati kmetije, ki so obkrožale prva mesta, je življenje postalo bolj zapleteno. Kmetovanje je zahtevalo poznavanje in podrobno beleženje podatkov, kar je po mnenju zgodovinarjev pripeljalo do iznajdbe pisave.

Prvi primeri pisave so bili piktogrami, ki so jih uporabljali uradniki v templjih, ko so beležili uvoz in izvoz žita ter živali. V večjih sumerskih mestnih središčih, kot je bil Ur, je bilo to poslovanje preobsežno, da bi si ga zapomnili brez beleženja. Uradniki so začeli raje kot dejanske slike (denimo živali) uporabljati standardizirane simbole. S koničastim trstom, prirezanim v klinasto obliko, so jih vrezali v mehke glinaste ploščice. Arheologi so zato prvo pisavo poimenovali klinopis. Pisava se je hitro razvila in vključevala tudi znake, ki so predstavljali zvoke. Kmalu so po vsej Mezopotamiji izpisovali sporočila, si sestavljali sezname opravil in si, kot kaže, pisali tudi ljubezenska pisma.

Egiptovska pisava, znameniti hieroglifi, so je neodvisno, a v podobnih okoliščinah, razvila skoraj istočasno, menijo zgodovinarji. Nekaj tisoč let kasneje se je pisava v tej ali oni obliki razširila po vsem starem svetu. Pisanje je izjemno okrepilo upravljanje držav in moč vladarjev, za nas pa je najbolj pomembno, da se je s pojavom pisave močno izboljšalo razumevanje tega obdobja zgodovine. Koliko dragocenih podatkov o življenju v preteklosti bi bilo izgubljenih, če jih je ne bi pisno zabeležili!

Toda pisanje in branje v starodavnih časih ni bilo namenjeno množicam. Življenje v Mezopotamiji in Egiptu je bilo za preproste ljudi pretežko, zato je pisanje postalo specializirano delo, ki so ga večinoma opravljali pripadniki elitnega družbenega razreda. V Mezopotamiji so bili pisarji zelo cenjeni, kot znamenje svoje pomembnosti pa so nosili pasove s klinastimi elementi. Pismenost je do 19. stoletja, ko so odprli javne šole, ostala privilegij moških pripadnikov aristokracije v večini svetovnih družb. Tudi zato pisana zgodovina priča predvsem o življenju zgornjega družbenega razreda.

Kljub razvitemu šolskemu sistemu v večini sveta je eden izmed petih ljudi (večinoma v nerazvitem tretjem svetu) še vedno nepismen.

Besedilo: mkz
Medij: Dnevnik, www.dnevnik.si