Podražitve nekaterih živil so povzročile skrb tako med trgovci kakor tudi med proizvajalci. Zaradi večjih nejasnosti, je bil s strani radijske postaje Murski Val, dne 05.09.2007 ob 13.30, narejen daljši intervju s predsednikom uprave g. Dejan Židanom, katerega v celoti objavljamo.

BOJAK RAJK (BK): Kot je znano, so se podražila nekatera živila, jajca, kruh, pekovski izdelki, moka in testenine, ter mlevski izdelki in to od 10 do 15 odstotkov. Moka in testenine se bodo podražile celo za več kot 15 odstotkov. Trgovci pravijo, da dvig cen ni posledica dvigovanja marž, ampak naj bi bil razlog v zvišanju cen surovin pri proizvajalcih in dobaviteljih. Nataša Brulc Šiftar je iskala odgovor pri enem največjih proizvajalcev hrane pri nas, Panviti. Pred mikrofon je povabila predsednika uprave Panvite mag. Dejana Židana.

DEJAN ŽIDAN (DŽ): Dejansko hrana se je že podražila, še večje podražitve se pričakujejo v prihodnjih mesecih. Seveda tukaj takoj treba povedati, da do podražitev hrane ne prihaja samo v Sloveniji, niti ni to samo evropski pojav, to je dejansko svetovni pojav. Tudi Američani so recimo v tem trenutku izjemno zaskrbljeni. Tam celo recimo v tem trenutku razmišljajo o nekem draginskem dodatku za sloje, ki so socialno najbolj ogroženi. Večina podražitev v tem trenutku pa izvira iz poljedelske proizvodnje. To, če mi dovolite nekaj primerov. Prvi primer so žita, kot sta ječmen in pšenica. Ta žita so letos za 50 procentov in več dražja, kakor lansko leto. Medtem, ko recimo pri koruzi, kjer se žetev komaj pričakuje, so napovedi še bolj črnoglede, da bo celo dražja za 100 in več procentov. Isto velja za nekatere druge surovine, ki se uporabljajo v hrani za živali, ki so vmesni člen. To zdaj seveda razumete, da jaz govorim seveda o mesni verigi. Panvita je proizvajalec mesa in mesnih izdelkov. Primer teh surovin, ki se hitro dražijo, je primer soje. Soja je lansko leto bila nekje okoli 200 evrov, v tem trenutku je 270 evrov in več. Drugi primer je recimo energija, ki jo tudi živali potrebujejo. V Panviti jo dodajamo v obliki sojinega olja, ker je to olje izjemno kvalitetno. Ima v osnovi nenasičene maščobne kisline, ki so zelo koristne za zdravje. Lanska cena je bila nekaj čez 500 evrov na tono, letos je čez 700 evrov na tono, ter mlevski nakupi za vnaprej. Vse to seveda vpliva v prvi vrsti na izjemno podražitev hrane za živali. To se v Sloveniji že dogaja tekom celega leta. Ampak, ker je to manj na očeh potrošnikov, vseh potrošnikov, ki kupujemo hrano, ni bilo tako širše prezentirano in je v bistvu pri talec teh podražitev  je bila slovenska, evropska in svetovna živinoreja.  V tem trenutku marsikateri hlev je že prazen, ljudje v bistvu, ko računajo ekonomiko, vidijo, da je to strahovita podražitev hrane, tako, da si že staleže zmanjšujejo.  Kajti hrana za živali predstavlja približno 50 procentov vseh stroškov v reji živali. In potem kako se veriga nadaljuje naprej. Bistveno dražja proizvodnja, oziroma reja živali, pripelje seveda, da je glavna surovina za mesno industrijo, ki proizvaja meso in mesne izdelke, bistveno dražja.

NATAŠA BRULC ŠIFTAR (NBŠ): Torej ima Trgovinska zbornica prav, ko pravi, da se cene niso povišale na račun dvigovanja marž trgovcev, ampak zaradi dviga cen pri proizvajalcih in dobaviteljih.

DŽ: Glejte, jaz tak merodajno trdim, da v tem trenutku trgovci in proizvajalci hrane nismo na nasprotnih bregovih. Hrana se draži, zato ker so se bazna surovine strahovito podražile. In še nekaj bi rad povedal. Letošnjo leto je sicer neko izjemno, kajti v enem obdobju se je zgodilo kar nekaj stvari. Od tega, da je bila suša, ki je bistveno zmanjšala pridelek. Mogoče primer za Madžarsko. Letos so načrtovali 8,4 milijone ton koruze, nova prognoza je 4 milijone ton koruze. Podobni padci v prognozah veljajo recimo za Hrvaško, Vojvodino in tako naprej. V Sloveniji je sicer suša bila na žalost samo v Pomurju in to je prvi primer, ki je letos poseben. Drugi primer je, da v bistvu so veliki špekulanti, veliki fondi, zaznali možnost za neke ekstremne zaslužke in poglejte kar se je letos dogajalo. Dosti silosov je bilo prostih, mednarodni igralci so jih zakupili, v času žetve so, ko je seveda poljedelec odpeljal in prodal do prvega odkupnega mesta svoj pridelek, so v bistvu te finančno močne ustanove kupile po neki takratni povprečni ceni in sedaj seveda uskladiščile in končnim proizvajalcem, to so mlinarji, to so peki, to so tudi nekateri drugi, sedaj v bistvu izsiljujejo z povsem nekimi drugačnimi cenami. Moje osebno pričakovanje je, da tako visoka rast cen žit, kakor je letos in potem ta nivo, je seveda enkraten pojav. Pričakujem, da bo v naslednjih letih se zopet žita nekoliko pocenila, ampak v vsakem primeru bodo na neki višji stopnji se verjetno ustalila, kakor so bila pretekla leta. Tako, da hrana bo dolgoročno dražja.

BŠ: Poglejte, kmetje vedno pravijo, da pšenico prodajo prepoceni. Potem peki pravijo, da se je podražila moka. Skratka ta veriga, recimo, če se ustaviva pri kruhu, ki je eden najpomembnejših živil, velika razlika v ceni je med proizvodnjo in potem tistim končnim kolačem, ki ga najdemo na policah. Vemo, da vmes je par členov, ki morajo zaslužiti.

DŽ: Zdaj boste razumeli, da sem jaz povsem neprimeren, da razlagam, kaj se dogaja pri pekih, pri mlinarjih. Tisto kar znam povedati je, da se je letos pšenica bistveno podražila, glede na lansko leto. Res je, da v času odkupa smo slovenski veliki odkupovalci kupovali po dobrih tržnih evropskih cenah, res pa je, da se je že par tednov po tistem odkupna cena pšenice, ko se je dobila, razprodana, bistveno dvignila, tako, da tisti, ki so jo imeli in skladiščili, to pa so v tem trenutku zlasti špekulantje, v bistvu so ustvarili ekstra profit. Kako se pa naprej gradi v bistvu, meni seveda, in tudi vsem verjetno poslušalcem je jasno, da pšenica, oziroma katero drugo žito, je bistveni strošek v moki, ki jo tudi  ti… prodajajo. Zdaj kakšen je strošek in kako potem struktura cene raste do nas končnega kupca v trgovini, tega pa ne znam povedati.

BŠ: Kilogram črnega kruha v Soboti v pekarni stane 2,10 ali 2,30 evra. Kdo največ pri tem zasluži?

DŽ: Poglejte, meni je tukaj neko drugo vprašanje bolj pomembno in to je vprašanje, stalno je potrebno primerjati cene. Tega jaz seveda pri kruhu ne počnem, počnem pa pri mesu in mesnih izdelkih in drugih proizvodih. Mi naše cene in seveda cene v trgovinah ves čas primerjamo z cenami, ki so drugje po Sloveniji in zlasti drugje po Evropi in v svetu. Kajti recimo, če mi ugotovimo, recimo primer kruha, da je pri nas kruh, ampak tega dejansko jaz ne vem, pri nas kruh, ampak tega dejansko jaz ne vem, pri nas kruh za ve vem, recimo 20, 30 ali 50 procentov dražji, kot v sosednjih trgovinah v Avstriji ali kje drugje, potem se moramo vprašati o razlogih. Ali obstaja kaka specifika na slovenskem trgu, če pa ugotovimo, da recimo je v naših trgovinah kruh nekje povprečno isto drag kot nekje v tujini, ki jo slovenski potrošniki zelo dobro poznajo, potem pa mislim, da je napačno, da iščemo neke probleme v sami Sloveniji, ampak je treba poiskati vzroke zakaj je tako.

BŠ: Na začetku ste povedali, da za prihodnje še napovedujete podražitev hrane.

DŽ: Poglejte, jaz osebno pričakujem, da še val podražitev ni končan in to zato, ker se dejansko še en cenovni šok pripravlja. In to je ta šok, ki je povezan v bistvu z prihodom nove žetve koruze. Kakor koli, to mi ne smemo pozabiti, do sedaj smo koristili ceno koruze nekje okrog 100 do 120 evrov na tono in to je potem cena prišla v hrano za živali in potem ta hrana je šla do živali in potem živali seveda v mesno predelovano verigo. Pričenja se nova žetev, ponekod se je pričela, ponekod se bo čez kakšen mesec pričela, cena koruze takrat bo bistveno vplivala na novo ceno hrane za živali, kar potem pa, mogoče ne takoj, ampak v nekem dosti doglednem času, podraži kompletno verigo proizvodnje hrane. Če  lahko to povem. V bistvu, danes opazovati en segment v fazi, ko se hrana draži, je napačno. Proizvodnja hrane se prične na njivi, konča se potem na mizi in potem je relativno dosti členov in tisto kar je dolžnost proizvajalcev, je naslednje. Veš čas moramo paziti, da so vsi členi racionalni, maksimalno moramo v bistvu delati na optimiranju proizvodnje, torej kapacitete morajo biti maksimalno polne, ves čas moramo paziti na stroške, ampak v živilsko-predelovalni industriji se pozna te razmere preteklih let, nekih bistvenih rezerv ni. Jaz mislim, da v tem času se je konsolidirana, vsaj nekaj igralcev v Sloveniji je postalo evropsko pomembnih in dobrih. Piskali smo že zelo veliko rezerv, verjetno kakšna rezerva še kje je, ampak tako velikih cenovnih pritiskov seveda mi ne moremo kompenzirati znotraj sistemov.

BŠ: Predsednik uprave Panvite Dejan Židan še to, trgovci so se pravzaprav organizirali in določajo neko cenovno politiko. Organizirali so se bolje ali pa prej kot pridelovalci hrane.

DŽ: Trgovci in tudi posamezni trgovski sistemi, so zaznali že pravočasno, da se je zamenjala dogovorjena ekonomija, da jo je zamenjala tržna ekonomija, so se konsolidirali, tudi ustanovili in to pred kratkim Trgovsko zbornico. Jaz tudi mislim, da tudi veliki proizvodni sistemi, ki se ukvarjajo z pridelavo in predelavo hrane, da smo v zadnjih letih dosegli bistven napredek. Ne samo, da smo zrasli, optimirali poslovanje, zelo pogumno smo stopili na tuje trge. Tudi sedaj smo ustanovili Zbornico kmetijskih in živilskih podjetij, tako, da v bistvu, še enkrat poudarjam, jaz v tem trenutku nekega spola med proizvajalci hrane in med trgovino ne vidim. Res je, da, ko se iščejo, ko se išče krivda zakaj se hrana draži, noben ne želi, da je on tisti na katerega se s prstom pokaže, ampak, če se vhodne surovine v repro verige podražijo za 50 do 100 procentov, seveda končni produkt dražji.

Medij: Murski Val, www.radiomurskival.si