Špargelj ( Asparagus officinalis L.), imenovan tudi beluš, po botanični razdelitvi spada v družino beluševk ( Asparagaceae). Gre za zelnato trajnico, ki na istem mestu raste tudi do 20 let.
Uživamo mlade poganjke, ki jih režemo spomladi. Poganjki so lahko zeleni ali beli, odvisno od načina pridelave. Če spomladi pred odganjanjem nasujemo nad rastlino zemljo v grebene, bodo poganjki rasli v temi in zato ostali beli oz. se ne bodo obarvali. Slednje imenujemo tudi beluši ali obeljeni šparglji in so milejšega okusa ter vsebujejo manj grenčin kot zeleni, katerih mlade poganjke pustimo rasti na svetlobi, da se obarvajo (tvori se klorofil), in jih režemo, ko so visoki do 30 cm. Obstajajo tudi sorte, ki se na svetlobi obarvajo vijoličasto.


Skozi zgodovino do današnjih krajev in dni

S špargljem so začeli Kitajci, Perzijci in Grki, ki so ga uporabljali kot zdravilno rastlino okoli 500 let pr. n. št., omenjal ga je znani mislec Hipokrat. Na začetku našega štetja so ga priporočali pri ledvičnih obolenjih, nošnja »špargljevega amuleta« pa naj bi preprečevala neželjeno nosečnost. Po drugi strani pa je špargelj že od nekdaj veljal kot afrodiziak, saj je vsaka nevesta pred poroko dobila venček iz špargljev.
Prvi zapisi o gojenju špargljev segajo v leto 160 pr. n. št.
V Evropo so ga prinesli Rimljani, in sicer iz Male Azije in področij okoli Črnega morja. Z njimi je v Evropo prišel, se s širitvijo rimskega imperija razbohotil, a na žalost z zatonom rimskega imperija tudi skoraj izginil.
Ohranil se je le na samostanskih vrtovih in svojo renesanso doživel ravno v obdobju renesanse, ko so ga ponovno odkrili in na mizah imeli kralji, knezi in ostalo plemstvo.

Na območju Slovenije so šparglje gojili že pred I. svetovno vojno, predvsem v okolici večjih mest, najbolj jih je namreč cenilo plemstvo in bogato meščanstvo. Prav zaradi tega je verjetno večina nasadov po II. svetovni vojni izginila, saj so šparglji veljali za » gosposko hrano«.
V zgodnjih 90. letih prejšnjega stoletja pa se šparglji ponovno množičneje pojavijo, predvsem na Primorskem, danes je v Sloveniji 60 ha nasadov, pri čemer prevladuje zeleni špargelj.


Prehranska in zdravilna vrednost špargljev

Iz zgodovine poznana samostanska zdravilna rastlina špargelj vsebuje sledeče sestavine: asparagin, tirozin, arginin, valin, koniferin, saponin, razna eterična olja … Poleg tega še vitamine A, B in C ter elemente železo, fosfor, kalcij in mangan, če omenimo samo najpomembnejše.
Ker se uživajo le mladi zeleni ali beljeni poganjki špargljev, so ti zelo prijetnega okusa, lahko prebavljivi in zaradi nizkih vsebnosti ogljikovih hidratov in maščob zelo primerni kot dietna hrana.
Predvsem asparagin deluje kot diuretik, torej pospešuje izločanje vode in tako ugodno vpliva na delovanje ledvic.
Poleg vsega omenjenega pa se špargelj še danes ne more znebiti slovesa afrodiziaka, za kar gre zahvala verjetno predvsem obliki mladih poganjkov.
Poleg vseh dobrih sestavin pa seveda ne smemo pozabiti na okus, ki je svojevrstno prefinjen.

Špargelj dobro uspeva na lahkih, peščenih in dobro odcednih tleh, ne prenaša visoke podtalnice ali zastajanja vode na površini. Sadimo ga v vrste, globina sajenja in razdalja v vrsti je odvisna od načina pridelave: beluše globlje in redkeje, zelene šparglje plitvo in gosteje. Rastlina je glede na ostale vrtnine izjemno skromna, dognojevanja skoraj ne potrebuje, pa tudi nekih resnih bolezni, ki bi jo napadale, vsaj v naši okolici ni veliko. Ker je trajnica, do prvega obiranja preteče 2 leti, doba koriščenja je odvisna od intenzivnosti pridelave, načeloma traja 8 do 10 let.
Najzahtevnejše opravilo v nasadu je obiranje, predvsem obeljenih špargljev, saj jih iz zemlje pobiramo s posebnim nožem.
Pridelek je odvisen predvsem od starosti nasada, pa tudi od intenzivnosti načina pridelave, giblje pa se med 3 in 7 t/ha.


Šparglji iz Panvite

Do špargljev smo prišli v iskanju kultur, ki so prilagojene klimatskim spremembam. Gre namreč za rastlino, ki ji bolj kot hladno ustreza toplo podnebje, naj spomnim samo na »divje šparglje« iz Istre.
Nasad smo zasnovali jeseni leta 2006, spomladi leta 2007 smo zasadili 1 ha, in sicer na kompleksu »Šipoševo« pri cesti med Beltinci in Gančani. Izbrali smo najbolj peščeno površino, ki jo premoremo znotraj naših 3.400 ha. Poleg skrbne izbire površine in same lege nasada glede na vetrove smo veliko pozornost posvetili tudi izbiri sort.

Odločili smo se za sorte žlahtnitelja Darbonne, glavna sorta je Darianna, imamo pa še nekaj poskusov. Gre za žlahtnitelja, s katerim smo se srečali že pri jagodah. Njihova je namreč sorta Darselect, ki se je do sedaj izkazala kot najboljša v našem nasadu jagod, tako po kakovosti kot tudi po količini pridelka.

In ob koncu meseca marca se bo začelo.
Premierno.
Prvo leto bomo trgu ponudili Panvitine Šparglje.

Vzeli smo si čas, z vsem znanjem in odgovornostjo smo nasad načrtovali in ga zasadili, 2 leti smo ga skrbno negovali in letos ga bomo prvič obirali.
Odločili smo se, da ponudimo okusne zelene in blage beljene šparglje, za vsak okus nekaj.
Nasad bomo dnevno obirali in dnevno sveže obrani pridelek tudi ponudili našim kupcem.
Kdaj bomo začeli in kje bodo prodajna mesta, bomo objavili na spletni strani www.panvita.si, kjer pripravljamo tudi zbirko receptov.