Mag. Dejan Židan: "Panvita s 13 hčerinskimi družbami in tisoč pogodbenimi partnerji na družinskih kmetijah prek enotnih standardov nadzoruje varno pot živil od njive do mize."

Skupina Panvita je na prvi pogled novinka v živilskopredelovalni industriji, saj potrošniki – kako nenavadno – bolje poznajo njene blagovne znamke kot ime podjetja, ki stoji za njimi. »Mnoge naše blagovne znamke so starejše kot Skupina Panvita, ki obstaja šele dve leti, odkar je pod skupno streho združila mnoga živilska podjetja, najprej v Panonski nižini, nato širše,« pravi mag. Dejan Židan, predsednik uprave Skupine Panvita, ki sodi pod okrilje enega največjih slovenskih holdingov Intering.

Katere živilske blagovne znamke v poplavi različnih, tudi tujih proizvajalcev pripadajo vaši skupini?
Skupina Panvita ima za zdaj štiri blagovne znamke in korporativno, ki pa je stara toliko kot naša skupina, to je dve leti. Naša blagovna znamka Ave, ki skrbi za prodor mesa in mesnih izdelkov, je stara komaj štiri leta, a se je zelo hitro uveljavila. Trdno zasidrana je tudi mlada blagovna znamka Pipi s programom piščančjih izdelkov, znane so zlasti naše piščančje klobase, ki se tudi hitro širijo tako na domačem kot na tujih trgih. Naša najnovejša znamka pa je Panonski vrt, s katero prodiramo na trg s sonaravno pridelanimi vrtninami. Slovenski trg že pozna Panvitine jagode iz tega programa, novi projekti so mak, in makovo olje ter šparglji; vendar šparglji rastejo tri leta, zato bodo ti izdelki na trgu šele čez nekaj časa.

Če smo prav šteli, to niso vse vaše blagovne znamke. 
Ponosni smo tudi na blagovno znamko Pigi. Pri tej gre za prašiča, ki ima garancijsko izjavo.

Brez zamere: kaj je izjavil ta prašič?
Gre za svinjsko meso, ki so mu slovenski državni organi dodelili priznanje, da je izdelek višje kakovosti.

Znano je, da je oblikovanje vsake blagovne znamke drago. Kaj želite doseči s paleto svojih blagovnih znamk?
Odgovoriti smo si morali na vprašanje, kaj želimo proizvajati, če hočemo dolgoročno obstajati na trgu, in kaj od nas pričakuje potrošnik zdaj ter v prihodnje. Vse, kar delamo, namreč načrtujemo za petletno obdobje, saj želimo ostati v panogi uspešni tudi dolgoročno. Naštete blagovne znamke so pravi odgovor, strategijo pa vsako leto prilagajamo.

Vse te blagovne znamke poznajo predvsem naše gospodinje, ki v poplavi ponujenih izdelkov cenijo slovenska živila. Kdo ali kaj pa je Skupina Panvita?
Zrasla je iz podjetja, ki ima tradicijo, to je KG Rakičan, ki obstaja že 84 let. To pomeni, da so podjetje ustanovili že v Dravski banovini in ves čas se je uspelo prilagajati politično-gospodarskim okoliščinam. Prelomnica je leto 2002, ko se je ta družba privatizirala in dobila enega večinskega lastnika – holding Intering; odtlej se dejavnost naglo razvija. 

Razvoj vaše skupine je torej uglašen z eno filozofijo. Katero? 
Na kratko: razvoj se opira na varno, sledljivo pridelovanje kakovostne hrane od njive do mize.
Srečo imamo, ker so naši lastniki skrbni in razmišljajo dolgoročno. Že ob vstopu v lastništvo naše skupine so se zavedali, da je treba na novo postaviti celoten koncept prehrambene dejavnosti, ne le njene proizvodnje. Tako je nastal koncept varne, sledljive in nadzorovane hrane, pri katerem so sodelovale močne skupine strokovnjakov sodelavcev. Sodelujemo namreč z vrsto najuglednejših ustanov v Sloveniji, od kmetijske fakultete v Mariboru do biotehniške in veterinarske fakultete v Ljubljani, opiramo se na znanje kmetijskega inštituta v prestolnici, sodelujemo pa še z vrsto uglednih tujih strokovnjakov. To sodelovanje je že tradicionalno in spet starejše kot obstoj Skupine Panvita; vendar od svojih strokovnjakov zahtevamo, da so ves čas v stiku z vrhom svetovnega znanja.

Omenili ste prelomnico leta 2002, ko je večinski lastnik postal holding Intering oziroma njegov direktor Stanko Polanič. Kaj se je zgodilo? 
Hčerinske družbe v Skupini Panvita smo morali preobraziti. Cilj je bil, da bodo vse delovale po evropskih vzorih živilske industrije in organizirati verigo podjetij. Kajti takrat sta se skupini pridružili družbi Mir in Agromerkur. Cilj preobrazbe je bil osvojiti tehnologije, s katerimi bi se prilagodili trgu EU. Z optimizacijo industrije se je hitro povečevala tudi rast posameznih divizij, hkrati pa prilagajanje novi evropski zakonodaji – precej zahtevni zakonodaji. V manj kot štirih letih smo v obnovo in novogradnjo proizvodnih poslopij in tehnologij vložili 40 milijonov evrov; v teh naložbah niso upoštevani zneski za pripojitve in nakupe podjetij v panogi.

Poglavje preobrazbe s prilagajanjem evropskim normativom in optimizacije proizvodnje ste očitno zaprli s trženjsko pozornostjo kupcem, potrošnikom. 
»Poglavji« sta sočasni. Nenehno sledimo ne le sedanjemu, temveč tudi bodočemu potrošniku. Vemo, da želi imeti na krožniku varno hrano. In ob tem še zdravo hrano, funkcionalno in okusno. Srečo imamo, ker izhajamo iz regije, Panonske nižine – ime Panvita razkriva Panonsko nižino in vitalnost – kjer je tradicija okusne hrane uveljavljena. Tradicijo pa smo želeli dopolniti s sledljivostjo in nadzorom. Da bi beseda meso postala, smo morali vse te ukrepe standardizirati in za to osvojiti certifikate.
Odločili smo se namreč, da naredimo korak dlje od splošnih razmer v evropski živilski predelavi. Kajti EU ima stroge zahteve pri končnih proizvajalcih živil, od strogega nadzora inšpekcij do strogih sistemov certificiranja. Skupina Panvita pa je v hčerinskih družbah in tudi pri pogodbenih partnerjih, od pridelave na njivi in reje živali do proizvodnje končnih izdelkov, uvedla enake standarde.

Drži, da je najbolj prepoznavno geslo, poleg uveljavljenih blagovnih znamk, "od njive do mize"?
Drži, kot drži ugotovitev, da mora ponudnik piščančjega ali svinjskega mesa, kakovostne klobase ali znane prekmurske šunke obvladovati več kot le tehnološki proces v tovarni. Obvladovati moraš tudi surovino. Kako? Tako, da obvladuješ pridelavo v reji živine, na poljih, ki so v naši obdelavi. Krmo za rejo živali namreč pridelujemo na 3500 hektarih, kar pa ne zadošča našim potrebam. Zato smo se s kmeti, večina je pomurskih, dogovorili, da delajo za nas po Panvitini tehnologiji.
Tako Panvita ne obvladuje le svojih 13 hčerinskih družb, temveč tudi več kot tisoč družinskih kmetij, ki pridelujejo po Panvitinh standardih. Omogočamo jim nakup kmetijskega repromateriala. Tudi vse znanje, ki ga imamo, prenašamo na te kmetije in nato od njih odkupimo tržne presežke. Dosegli smo, da zdaj večino žit, ki jih potrebujemo, pridelamo sami, oziroma s partnerskimi družinskimi kmetijami.

To pomeni, da ni slovenski le na primer prašič, temveč tudi krma. 
Tako je. V reji domačih živali smo sprejeli strateško odločitev: če hočemo narediti kakovosten izdelek, potrebujemo kakovostno žival. Pri reji nanjo in njeno biološko sestavo bistveno vpliva kakovost krme. Večji del krme sestavljajo žita, ki so večinoma iz Panonske nižine. Hkrati pa skrbno pazimo, da rejene živali v krmi pridobijo nujno energijo s sestavinami, ki vsebujejo precej nenasičenih maščobnih kislin, ki jih živali potrebujejo za svojo rast in obstoj. Zato v krmi ne manjka sojinega olja, naše posebnosti, s katero dosežemo optimalno razmerje med beljakovinami in potrebnimi maščobami. Naj poudarim, da ljudje potrebujemo za kakovostno, uravnoteženo prehranjevanje vse potrebne hranilne snovi; dolžnost proizvajalca pa je, da potrošnikom omogoči izbiro uravnoteženega obroka in varne prehrane.

Preobrazba Panvite se je s številnimi pripojitvami hčerinskih družb zgodila v sorazmerno kratkem obdobju dveh let. Kako to obdobje ponazarjajo poslovne številke?
Skupina v 13 družbah zaposluje 630 ljudi; število zaposlenih se seveda spreminja, kajti ob sezonskih delih, kot je denimo obiranje jagod, je za tretjino večja. In če k temu dodamo še več kot tisoč pogodbenih družinskih kmetij, s katerimi sodelujemo… Tako je Skupina Panvita lani ustvarila za 82 milijonov evrov prihodkov. Od tega je prodaja na tujem presegla 5 milijonov evrov. Letos pa načrtujemo okoli 90 milijonov evrov prihodka. Načrtujemo namreč 10-odstotno letno rast. Tudi letos smo načrtovali bistveno povečanje izvoza, ki bo v primerjavi z lanskim večji za 50 odstotkov in bo presegel 7,5 milijona evrov.

Kje na tujem je prodaja največja?
Prodiramo na dveh glavnih trgih. To sta poleg slovenskega evropski in trg nekdanjih jugoslovanskih republik; razmerje med njima je okoli 50 : 50. Tudi na tradicionalno kmetijskem Balkanu prodajamo končne izdelke.

Je večina hčerinskih družb Panvite v Panonski nižini? 
Večina. Panonska nižina je zaščitni znak Panvite in nasprotno.

Ali nove pripojitve družb v panogi načrtujete tudi zunaj Slovenije?
Slovenski trg ima tudi zaradi globalizacije prostorske in tržne omejitve pri nadaljnji rasti fizičnega obsega. Zato smo se zaradi poslovnega koncepta in obvladane tehnologije odločili, da se širimo še na tujem.
Vsako leto si zadamo glavni letni cilj. Letos je ta cilj preobrazba miselnosti v družbi, s čimer naj bi odpravili preživeto predstavo, da je Panvita proizvodna skupina. Ne, Panvita je tržna skupina!Proizvajamo namreč to, kar želi potrošnik in kar mu želimo ponuditi tudi mi, saj mora biti vsak naš izdelek zanj zanimiv in tudi koristen.
Premik od proizvodne logike bomo torej nadomestili s tržno miselnostjo. Prihodnje leto pa bo v duhu internacionalizacije Panvite, pri čemer bomo izpostavili tri segmente – rast prodaje na tujem, kapitalski vstop na te trge in primerjave posameznih divizij z najuglednejšimi in najboljšimi proizvajalci živil v Evropski uniji.

Standardi v živilski industriji pa so čedalje zahtevnejši, kajne? 
Če zgolj s svojimi strokovnjaki obvladuješ sledljivost v pridelavi od njive do mize in sporočaš potrošnikom, da je ponujena hrana varna, storiš premalo. Zato dovolimo, da zunanji neodvisni strokovnjaki, tudi tuji, pregledujejo naše sisteme.
Tako smo prvi v Sloveniji uvedli International Food Standard, ki ga zahtevajo največje trgovske verige v zahodni in srednji Evropi od svojih največjih dobaviteljev. S tem standardom so najprej v Nemčiji, nato v Franciji in pozneje po vsej Evropi zagotovili ponudbo zares varne hrane. S tem standardom proizvajalec ne dela le na predpisani način, temveč zagotavlja, da izdelek iz tega sistema zagotavlja potrošnikovo varnost.
Ta standard je zelo zahteven. Proizvajalec ga pridobi šele tedaj, ko je že uvedel poslovanje po sistemu standarda ISO, uvedel tudi sistem HACCP z nadzorom kritičnih točk in standarde tako imenovanih dobrih proizvodnih in logističnih praks.

Kako komentirate podražitve živil in zlasti vstopnih surovin za krmo, kamor sodi tudi žito? 
Panvita obvladuje celoten proizvodni proces, od vstopnih surovin do končnih izdelkov. Žito je pomemben strošek, ki se je povečal do okoli 100 odstotkov. Sam sem prepričan, da zdajšnje cene žit tudi zaradi špekulacij na mednarodnem trgu in povečanega povpraševanja v Aziji ne bodo dolgo obstale na tej ravni ter se bodo znižale. Kajti azijske države hitro povečujejo proizvodnjo. Srednjeročno bo hrana dražja, čeprav se bodo cene žit že prihodnjo sezono znižale – toda ne na lansko raven. Iščemo rezerve in možnosti za dodatno optimizacijo, toda hrana bo v prihodnje zagotovo dražja.

Ali te rezerve med pogajanji o ceni iščejo tudi trgovci, zlasti veliki trije, ki v Sloveniji obvladujejo trgovski trg? 
Imam morda neobičajno mnenje: trgovce občudujem. Povzročili so tisto, kar bi agroživilska panoga morala storiti v prejšnjih letih, vendar ni. Trgovci so razumeli, da se mora panoga povezovati, optimirati svojo proizvodnjo oziroma zmogljivosti. Nekoč je bila panoga razdrobljena; vsak je proizvajal vse. Poleg tega tudi ni bila mednarodna, odvisna je bila samo od slovenskega trga. V zadnjih letih so prav trgovci s pritiski na dobavitelje sprožili številne preobrazbene premike. Podjetja se združujejo in že beležijo organsko rast. Razmere so drugačne kot pred štirimi leti. Med drugim se je število zaposlenih v agroživilstvu z 32.000 zmanjšalo za skoraj polovico.

Kaj pa se najpogosteje znajde na vašem družinskem krožniku? 
Zelo raznovrstna, zdrava in sveža hrana. Najraje pa imamo jagode. Panvitine, seveda, ker vemo, kako okusne so in kako so pridelane. Brez dodatkov, saj drugačnih živil ne želim ponuditi otrokom.

Ste magister veterinarskih ved. 
Po osnovni izobrazbi sem veterinar, na veterinarski fakulteti sem tudi opravil magisterij o zdravstvenem varstvu prašičev, nato sem vpisal še študij MBA iz poslovnih ved. Ko mi je večinski lastnik Panvite Stanko Polanič ponudil vodenje te skupine, sem najprej omahoval. A sem spoznal, da bi vse življenje obžaloval, če se ne bi preizkusil v tem izzivu. Pravilno sem se odločil. Pa tudi od veterinarske stroke nisem ostal daleč.

Besedilo: Peter Mirkovič
Medij: Dnevnik, www.dnevnik.si