Spremembe so bile, so in bodo. Čedalje več jih je in so čedalje hitrejše. Letos so v Sloveniji v kmetijstvu in živilsko-predelovalni industriji najbolj aktualne spremembe na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, kjer smo po sorazmerno dolgem času na čelo dobili človeka, ki nam vliva zaupanje, da se bo v kmetijstvu , predvsem pa živilsko-predelovalni industriji, ki je mimogrede največji zaposlovalec v Sloveniji, dejansko kaj premaknilo. Na bolje, seveda.

Drugi pomemben – globalni – dejavnik so podnebne spremembe, ki bodo, če bo tako še naprej, povzročile veliko škode kmetijstvu in živilsko-predelovalni industriji, da o človeštvu sploh ne govorimo.

In kjer so spremembe, so o definiciji tudi izzivi, teh pa je v kmetijstvu in živilsko-predelovalni panogi v prihajajočih letih veliko. V kmetijstvu se je treba pripraviti na podnebne spremembe, s katerimi nam grozijo strokovnjaki, saj poljedelske kulture, kot jih poznamo danes, če se bodo uresničile njihove napovedi, ne bodo več uspevale. Oziroma bo ob čedalje manjših padavinah, ki ne bodo več razporejene v vsem letu kot danes, treba zgraditi namakalne sisteme, ki nam bodo omogočili nadaljnjo pridelavo tradicionalnih poljščin, pa tudi omogočili transformacijo poljedelskih kultur v kulture, ki bodo uspevale tudi v spremenjenih podnebnih pogojih. Če sodimo po zadnjih dogodkih, se odgovorni za kmetijsko politiko v EU in tudi v Sloveniji tega zavedajo in so letos namenili kar nekaj sredstev za vzpostavitev in gradnjo namakalnih sistemov.
V sklopu podnebnih sprememb se kmetijstvo postavlja še pred eno dilemo. In sicer, ali proizvajati poljščine za pridelavo tako imenovane zelene energije, ki je vsekakor izjemnega pomena za zmanjšanje izpustov ogljikovega dioksida in s tem vsaj ublažitev hitrega spreminjanja podnebja, ali nadaljevati pridelavo poljščin za humane potrebe in potrebe krmljenja živali. Po zadnjih dogajanjih na borzi žit, ko so v primerjavi s preteklim letom cene žit zrasle tudi za več kot 30 odstotkov, se je kmetijstvo glede navedenega vprašanja že odločilo. In sicer v prid pridelave poljščin za potrebe zelene energije, ki je vsekakor bolj donosna kot pridelava za humane potrebe in potrebe krmljenja živali.

Pri tem se mi postavlja vprašanje, ali je to res edina in prava odločitev. Strinjam se, da mora biti kmetijstvo kot vsaka druga dejavnost dobičkonosna in mora lastniku prinašati zaslužek, ker drugače po gospodarski teoriji ni pametnega razloga, zakaj naj bi se nekdo ukvarjal z dejavnostjo, ki ni akumulativna. Vendar menim, da v tem primeru ni odgovor tako enopomenski. Z veliko rastjo cen žit, ki so temelj v prehrani živali, se bo povišala tudi cena mesa. Proizvajalci bodo morali zato višjo ceno prenesti na končnega porabnika, saj notranjih rezerv, ki bi lahko pokrile tako velik dvig stroška, ki pomeni približno 50 odstotkov vseh stroškov vzreje živali, preprosto nimajo. To v končni fazi pomeni, da se bo cena hrane v prihodnjih letih dvigala in se bo tako mogoče zmanjševal življenjski standard nas kupcev.

Ceno tehnološkega napredka in nevestnega ravnanja bomo na koncu plačali vsi, še posebno naši potomci. V Skupini Panvita smo zaradi tega zavedanja zgradili največjo bioplinarno v tem delu Evrope, ki za potrebe proizvajanja elektrike precej uporablja stranske produkte, ki nastajajo v našem proizvodnem procesu, in smo uporabo poljščin resnično zminimizirali, saj le tako lahko zagotavljamo, da bo hrana iz naše skupine kakovostna in pod tehnološkim nadzorom.

Na delu mesno-predelovalne industrije se prav tako dogajajo velike spremembe, predvsem združitve in povezovanja. Smiselnih in nesmiselnih, saj smo očitno direktorji teh podjetij ugotovili, da je to edina in prava pot za dolgoročen obstoj podjetij. Zavedati se namreč moramo, da je Slovenija majhen trg, ki je od vstopa v EU podrejen tudi tekmecem iz tujine, ki jih je na naših policah vsak dan več. Zato se je smiselno povezovati, saj le tako lahko izkoristimo sinergijske učinke in znižamo stroške proizvodnje, hkrati pa se učinkovito upremo tekmecem iz tujine. Kar se mi zdi še pomembneje, je, da se lahko le tako združena podjetja podajo v boj na evropskem trgu, ki bi v prihodnosti vsekakor moral biti domicilni trg za podjetja iz mesno-predelovalne industrije in tudi iz živilsko-predelovalne.

Samo tako združena podjetja s sorazmerno veliko kapitalsko močjo in sorazmerno velikim potencialom za naložbena sredstva bodo lahko uspešna pri nastopanju na trgih EU. Pri tem seveda ne smemo zanemariti tudi trgov nekdanje Jugoslavije, ki so nam po mentaliteti in tudi okusu veliko bliže kot trgi EU. V Panviti Mir zato uresničujemo čedalje aktivnejšo politiko prodaje, z nenehnim prilagajanjem potrebam trga; povečujemo obseg prodaje, povečujemo izvoz, prodiramo na nove trge, razvijamo vedno nove produkte, ki jih trg zahteva, poskušamo ustvarjati razlike v ceni. Postopke prilagajamo mednarodnim standardom. Širimo lastno drobnoprodajno mrežo, iščemo tržne niše, poskušamo priti v tuje trgovske verige, proizvodnjo prilagajamo, da ja nenehno in maksimalno prožna, racionaliziramo poslovne procese. Da, sliši se kot nenehna tekma, boj. Iskreno rečeno, saj tudi je.

Včasih se kar zamislim, kam nas to vodi. Te nenehne spremembe. Ta čedalje hitrejši tempo. Ampak, če zmorejo drugi, zmoremo tudi mi. Zmoremo še bolje. Moramo in zmoremo. Če želiš slediti spremembam, in to tako, da v njih vidiš priložnosti, vsekakor potrebuješ veliko znanja, poguma in jasno začrtano pot. Stari pregovor, ki mu kar naprej verjamem, pravi: »Če ne vidiš cilja, se trudiš dvakrat bolj.«

Besedilo: mag. Peter Polanič, direktor Panvita Mir, d.d.
Medij: Delo FT, www.delo.si