PODROBNI OPIS
Najprej so ga v Evropi spoznali kot okrasno rastlino in sicer v 16.st., ko so ga prinesli iz Južne Amerike. Kot zelenjadnico so ga začeli gojiti šele v 19.st. Je druga najbolj priljubljena povrtnina takoj za krompirjem. Pridelujemo ga predvsem v zaščitenih prostorih, da mu zagotovimo dovolj toplote in zmanjšamo negativne vplive na razvoj bolezni. 

Je sorodnik krompirja, le da so njegovi plodovi užitni, sočni, svetleči ter ponavadi rdeče obarvani, čeprav poznamo tudi rumene, oranžne ter eksotično zebraste paradižnike. Lahko so debelo ali drobno plodni okrogle, ovalne ali hruškaste oblike.
Sami prisegamo na intenzivno rdeče obarvan debelo plodni paradižnik okrogle oblike s čvrsto povrhnjico in kompaktnim sočnim mesom., ki sicer zahteva nekoliko več dela, vendar njegov okus le to odtehta. 

SESTAVA
Za sam okus je zelo pomembno razmerje med sladkorji, kislinami in ostalimi sestavinami. Paradižnik je naravni vir selena, kar pripomore k zmanjševanju tveganja za nastanek bolezni srca in ožilja,vsebuje pa tudi več železa kot npr. piščančje meso ali ribe. Likopen skupaj z ostalimi antioksidanti (vitamin C, betakaroten) s svojim delovanjem nevtralizira proste radikale.

PRIPOROČILO PRED UŽIVANJEM
Najpogosteje ga uživamo svežega v solatah, pa tudi v raznih prilogah, juhah, sušenega… Predelan paradižnik, npr. mezga je zelo učinkovit, vendar pa je pomembno, da uporabimo tudi lupino, ki je najbolj bogata z antioksidanti.

TEMPERATURNI REŽIM
Optimalna temperatura shranjevanja je 10 – 15°C.